Otvoritev del Tisnikarjeve likovne kolonije Mislinja
Mislinja, 25. oktober 2013
Sedaj že tradicionalna likovna kolonija pod okriljem KD Jože Tisnikar, je tudi letos postregla s pestro bero umetnic in umetnikov, ki se med seboj ne razlikujejo zgolj po svojem umetniškem kredu, pač pa tudi pripadajo različnim generacijskim svetovom in ustvarjalnim okoljem. V zgodovini umetnosti je to nemalokrat odražalo svojevrstne slogovne pristope, ki so začrtali mejnike, ki pa so vedno znova nadgrajevani in že v svoji osnovi nudijo izziv za nove pristope. To se odraža predvsem v tehničnem in motivnem smislu. Znotraj motivike sta gotovo najpogostejša antropomorfna, torej figuralna upodobitev v vsej svoji razsežnosti ter krajina s svojimi podzvrstmi. Morda tudi zato, ker oba motiva odražata stanje duha časa in okolja, znotraj katerega je vpeta vsakokratna človeška figura/podoba, ki kroji prihodnost. Na kakšen način je motiv podan, pa je odvisno od tehnike, ki jo ubere posamezen umetnik in njegov osebni pristop. Tako bi lahko tudi tokratne sodelujoče umetnike strnili v različne skupine glede na motivni in tehnični pristop. Zanimivo se največ umetnikov izraža v krajini, ki pa je podana na toliko načinov, da je njena interpretacija seveda samolastna vsakemu izmed njih. Med temi pejsaži so tako realistični kot tudi idealistični in tisti, ki nihajo med obema poloma. Pokrajina akademskega slikarja in pedagoga Petra Hergolda je avtorsko specifična. Skozi razvoj 'njegove' krajine ji lahko sledimo od prepoznavne, torej realistične, pa vse do stilizirane, komaj razpoznavne krajinske tematike. Vedno pa ostaja zvest prepoznavni barvni skali, ki je lirično izpeljana, kar omogoča mojstrsko obdelana tehnika akvarela, ki avtorju ne dopušča popravkov, pač pa ga obligira, da tehniko obvlada do potankosti.
Izrazito subjektivno interpretirana je tudi pokrajina likovnega pedagoga in doktorja likovno-pedagoških znanosti Matjaža Duha. Krajino podaja s pomočjo lisastih barvnih nanosov in s tem dosega stilizirano upodobitev, ki mestoma meji skoraj na surrealistično obravnavo, kar še posebej odraža podoba slike v sliki. Prav tako se krajini z odsotnostjo figuralike posveča akademski slikar Rado Jerič, ki jo podaja skoraj abstraktno, kot vizualizacijo videnega in osebno občutenega. Z redukcijo nadrobnosti in popolno posvečenostjo čisti pokrajini se avtor poklanja prvinskosti narave, kjer ni potrebe za človeško prisotnost. Pokrajina, očiščena vsega, celo naravnih razmejitev znotraj nje sme, je krajina Boge Dimovskega, akademskega slikarja, grafika, restavratorja in muzejskega svetovalca. Pričujoče delo je med vsemi sodelujočimi najbliže abstrakciji, saj je umetnikova pokrajina preprosta, nezahtevna, očiščena vsega in takšna je kot nalašč za poudarjanje avtorjevega obvladovanja tehnične plati, tako v kompozicijskem kot tudi v barvnem pomenu. Krajina avtodidakta Helmuta Blažeja pa je idealizirana realna pokrajina, kjer osrednjo vlogo prevzameta barvni akcent in kriptografski znaki. Le-ti se porajajo kot glavni protagonisti in so sled nekih realnih obstoječih segmentov znotraj krajine same, njeno provenienco pa avtor določi z ustreznim barvnim akcentom in motivno stalnico – belo ločnico. Figuralika znotraj narave oz. narava znotraj figure pa sta osrednja protagonista ene od udeleženk kolonije, akademske slikarke, konservatorke in restavratorke Irene Jeras Dimovske. Umetnica je osrednja predstavnica slovenskega figuralnega slikarstva. Njeni ženski akti so umeščeni znotraj barvno harmonične narave, ki jo podaja preko hladno-toplih, subtilnih barvnih odtenkov, s čimer ta, sicer zelo zahteven slikarski motiv, prikaže kot nekaj popolnoma spontanega, znotraj skrbno usklajene kompozicije. Prav tako usklajene, čeravno na prvi pogled ne deluje tako, so podobe akademskega slikarja Bonija Čeha. Njegova motivika se znotraj skoraj kubistično sestavljenih in razporejenih gmot zrcali v več plasteh in nemalokrat meji na abstraktno. Ravno to pa odraža umetnikovo mojstrsko obvladovanje celostnega pristopa tako do motivike kot kompozicije same, saj se njegova slikarska površina kljub zasičenosti oz. prenapolnjenosti, poveže v smiselno celoto. Likovni pedagog Lojze Kalinšek je še eden v vrsti umetnikov, ki ga pritegnejo barve, oblike, gibanje, narava in predvsem ženski liki, akti. Njihova umeščenost je podobno kot pri Dimovski znotraj barvno usklajene harmonije, le da tukaj figura narekuje celotno zgodbo in s tem prevzame vlogo umetnikove muze. Zmago Puhar, akademski slikar, grafik in likovni pedagog, svoj prepoznavni slog gradi iz izkušnje realističnega in abstraktnega slikarstva. Njegove podobe pejsažev, mestnih vedut, tihožitij in figuralne kompozicije imajo skupni imenovalec v risarski in geometrijski razčlenjenosti slikarske ploskve, kar ustvarja občutek strukture, ki navidezno odstopa od podlage. Strukture, ki nemalokrat prestopajo meje med naslikanim in reliefnim, pa že vrsto let ustvarja priznani likovni pedagog, slikar in grafik Luka Popič. Kljub svoji predanosti uspešnemu pedagoškemu delu, se umetnik z vsakim novim delom izkaže za mojstra obvladovanja njemu lastne tehnike, s katero ustvarja svoje 'grafične' slike. V barvnem pomenu ostaja zvest svoji zemeljsko rjavi in njenim odtenkom, v katere posega ostro, pa vendar na prefinjen način. Z grafičnimi prijemi tako ustvarja prepoznavne, geometrijskim likom priličene zarise. Oto Vogrin, magister in profesor likovne umetnosti, se odraža v delih, kjer dominirata barva in črta-linija. Med njima ni kompromisa, pač pa vsaka zase zasedata svoj položaj in s tem ustvarjata ornamentalne kontraste, ki dajejo slikam ritem in uglašenost. Na tokrat razstavljenem delu, ki posnema podobo t.i. QR kode, se avtor približa aktualnemu svetu digitalizacije in hkrati ostaja zvest lastni ornamentalni simboliki. Vinko Prislan, ki se slikarstvu posveča šele dobrih sedem let, je dokaz, da je nezavedna volja do umetniškega ustvarjanja močnejša od tiste razumske. Preizkusil se je že v pestri motiviki, od portretov, krajine, do vedut, ki pa so pogostejši motiv v zadnjih letih. Ta motiv je upodobil tudi na razstavljenem delu, kjer se avtor navidezno oddalji od vedute, ki jo podaja šele v sekundarnem planu, v ospredje pa postavi preplet toplih barvnih akcentov, ki osrednji motiv zaradi tega še bolj poudarijo. V razstavljenem delu poljsko-slovenske umetnice Irene Gyati Horvat bi izpostavila predvsem tehnično plat, saj znotraj abstrahirane motivike odraža njen temperament, ki je s prelivajočimi se odtenki zelo blizu akcijskemu slikarstvu. Veseli me, da ženski pol med udeleženci kolonije zastopata tudi predstavnici mlajše generacije slovenskih umetnic, domačinki Katja Felle in Maruša Aberšek. Obe že na samem začetku svojih umetniških poti do svojega dela pristopata zelo odločno in suvereno. Akademska slikarka Katja Felle, ki je ena od članic umetniške skupine 3kolektiv (z Mašo Gala in Evo Kastelic), se tudi v svojih delih odraža z družbeno angažirano vsebino in gotovo prinaša neko svežino na slovensko umetniško sceno. Izrazna umetnost je vendarle vedno odraz družbenih stanj in takšna so tudi Katjina dela, ki aktualno socialno problematiko uspešno sooča s tehnično, na vsebinsko dodelanem slikovnem polju. Tudi likovna pedagoginja Maruša Aberšek s svojim delom odraža zanimanje za tehnično zahtevne prvine in izpopolnjevanje le-teh. Ujeta v ekspresionističnem vrtinčenju pastoznih nanosov se zdi njena motivika postranska zadeva, pa vendar lahko le z ubrano harmonijo obeh, gledalčevo oko zazna obrise figuralike znotraj abstrahirane celote. Obema umetnicama želim uspešno in samoniklo nadaljnjo ustvarjalno pot, kakršno je pred leti zastavila ena najzvestejših slikark med domačinkami, ga. Stanislava Lušnic Arsovska. Kljub temu da ostaja zvesta svoji prepoznavni motiviki, tihožitju z maki, se je v svoji dolgoletni ustvarjalni periodki preizkusila v plejadi motivov in pri tem vseskozi ostala zvesta svojemu kraju in njegovi okolici. Zvesta udeleženka Tisnikarjeve kolonije je predvsem po smrti Jožeta Tisnikarja postala tudi donatorka svojih umetniških del v počastitev zmagovalca na tradicionalnem memorialnem gozdnem teku. Da tokratne likovne kolonije niso zgolj slikarske, čeprav so v prvi vrsti posvečene Jožetu in njegovim slikam, odražajo zadnji trije udeleženci kolonije, ki so se s svojimi deli Jožetu Tisnikarju še posebej poklonili. Albert Mesner je oblikovalec gline, ki je v okviru društvenega programa izvedel tečaj stare japonske tehnike obdelave gline z linijami, ki dajejo vtis razpokanja na površini. Gre za tehniko raku, katere skrivnost je tako v materialu, torej šamotirani glini, kakor tudi v njeni obdelavi. Ravno ta pa je avtorju omogočila, da se je približal
t.i. Tisnikarjevi zeleni, in sicer z ustrezno obdelavo glazure z bakrovim oksidom. Krokar kot prepoznaven osrednji protagonist Tisnikarjevih del, kljub svojemu preperelemu telesu, samoniklo in neprizadeto zre v nas, kar odlično uprizarja Tisnikarjevo umetniško veličino in nesmrtnost njegovih del. Dela treh avtorjev, ki jih z namenom omenjam v tem epilogu, bi lahko popolnoma opravičeno predstavili kot hommage Tisnikarju, torej v spomin na našega velikega rojaka, ki je tako samoniklo začrtal in izpeljal svojo ustvarjalno pot. Temu krokarju se pridružuje tudi tisti na platnu slikarja, grafika in pedagoga Zorana Ogrinca. Znotraj tehnike, ki je kot vedno mojstrsko dodelana, je prezenca krokarja skoraj sekundarna, gotovo namerno prikrita. To je značilno tudi za siceršnjo figuraliko na Ogrinčevih delih, ki je tako arhetipsko obravnavana. S krokarjevo detajlno postavo nas osredotoči na njegovo oko, ki kot simbol nadnaravnega, božjega, torej s svojim simbolnim večnim pogledom, bdi nad vsemi nami. Celoto obroblja z večpomensko rdečo barvo, ki se je vse pogosteje znašla tudi na poslednjih Tisnikarjevih delih, ki jih je ustvaril pred 15 leti v čast svoje retrospektive, ki je bila tudi poslednja razstava s prezenco avtorja. Zoran Ogrinc je tudi idejni avtor zasnove obeležja v spomin Jožetu Tisnikarju, ki je nastalo pod rokami Robija Juraka, oblikovalca, predvsem pa kiparja po srcu, ki ustvarja v lesu, kamnu in keramiki, predvsem pa mu je blizu kovina. Med njegovimi motivi je veliko domišljijskih in skeletnih rib ter drugih panonskih bitij, vse do štorkelj, privlačita ga tudi figuralika in portreti.
Aleksandra Čas
Sedaj že tradicionalna likovna kolonija pod okriljem KD Jože Tisnikar, je tudi letos postregla s pestro bero umetnic in umetnikov, ki se med seboj ne razlikujejo zgolj po svojem umetniškem kredu, pač pa tudi pripadajo različnim generacijskim svetovom in ustvarjalnim okoljem. V zgodovini umetnosti je to nemalokrat odražalo svojevrstne slogovne pristope, ki so začrtali mejnike, ki pa so vedno znova nadgrajevani in že v svoji osnovi nudijo izziv za nove pristope. To se odraža predvsem v tehničnem in motivnem smislu. Znotraj motivike sta gotovo najpogostejša antropomorfna, torej figuralna upodobitev v vsej svoji razsežnosti ter krajina s svojimi podzvrstmi. Morda tudi zato, ker oba motiva odražata stanje duha časa in okolja, znotraj katerega je vpeta vsakokratna človeška figura/podoba, ki kroji prihodnost. Na kakšen način je motiv podan, pa je odvisno od tehnike, ki jo ubere posamezen umetnik in njegov osebni pristop. Tako bi lahko tudi tokratne sodelujoče umetnike strnili v različne skupine glede na motivni in tehnični pristop. Zanimivo se največ umetnikov izraža v krajini, ki pa je podana na toliko načinov, da je njena interpretacija seveda samolastna vsakemu izmed njih. Med temi pejsaži so tako realistični kot tudi idealistični in tisti, ki nihajo med obema poloma. Pokrajina akademskega slikarja in pedagoga Petra Hergolda je avtorsko specifična. Skozi razvoj 'njegove' krajine ji lahko sledimo od prepoznavne, torej realistične, pa vse do stilizirane, komaj razpoznavne krajinske tematike. Vedno pa ostaja zvest prepoznavni barvni skali, ki je lirično izpeljana, kar omogoča mojstrsko obdelana tehnika akvarela, ki avtorju ne dopušča popravkov, pač pa ga obligira, da tehniko obvlada do potankosti.
Izrazito subjektivno interpretirana je tudi pokrajina likovnega pedagoga in doktorja likovno-pedagoških znanosti Matjaža Duha. Krajino podaja s pomočjo lisastih barvnih nanosov in s tem dosega stilizirano upodobitev, ki mestoma meji skoraj na surrealistično obravnavo, kar še posebej odraža podoba slike v sliki. Prav tako se krajini z odsotnostjo figuralike posveča akademski slikar Rado Jerič, ki jo podaja skoraj abstraktno, kot vizualizacijo videnega in osebno občutenega. Z redukcijo nadrobnosti in popolno posvečenostjo čisti pokrajini se avtor poklanja prvinskosti narave, kjer ni potrebe za človeško prisotnost. Pokrajina, očiščena vsega, celo naravnih razmejitev znotraj nje sme, je krajina Boge Dimovskega, akademskega slikarja, grafika, restavratorja in muzejskega svetovalca. Pričujoče delo je med vsemi sodelujočimi najbliže abstrakciji, saj je umetnikova pokrajina preprosta, nezahtevna, očiščena vsega in takšna je kot nalašč za poudarjanje avtorjevega obvladovanja tehnične plati, tako v kompozicijskem kot tudi v barvnem pomenu. Krajina avtodidakta Helmuta Blažeja pa je idealizirana realna pokrajina, kjer osrednjo vlogo prevzameta barvni akcent in kriptografski znaki. Le-ti se porajajo kot glavni protagonisti in so sled nekih realnih obstoječih segmentov znotraj krajine same, njeno provenienco pa avtor določi z ustreznim barvnim akcentom in motivno stalnico – belo ločnico. Figuralika znotraj narave oz. narava znotraj figure pa sta osrednja protagonista ene od udeleženk kolonije, akademske slikarke, konservatorke in restavratorke Irene Jeras Dimovske. Umetnica je osrednja predstavnica slovenskega figuralnega slikarstva. Njeni ženski akti so umeščeni znotraj barvno harmonične narave, ki jo podaja preko hladno-toplih, subtilnih barvnih odtenkov, s čimer ta, sicer zelo zahteven slikarski motiv, prikaže kot nekaj popolnoma spontanega, znotraj skrbno usklajene kompozicije. Prav tako usklajene, čeravno na prvi pogled ne deluje tako, so podobe akademskega slikarja Bonija Čeha. Njegova motivika se znotraj skoraj kubistično sestavljenih in razporejenih gmot zrcali v več plasteh in nemalokrat meji na abstraktno. Ravno to pa odraža umetnikovo mojstrsko obvladovanje celostnega pristopa tako do motivike kot kompozicije same, saj se njegova slikarska površina kljub zasičenosti oz. prenapolnjenosti, poveže v smiselno celoto. Likovni pedagog Lojze Kalinšek je še eden v vrsti umetnikov, ki ga pritegnejo barve, oblike, gibanje, narava in predvsem ženski liki, akti. Njihova umeščenost je podobno kot pri Dimovski znotraj barvno usklajene harmonije, le da tukaj figura narekuje celotno zgodbo in s tem prevzame vlogo umetnikove muze. Zmago Puhar, akademski slikar, grafik in likovni pedagog, svoj prepoznavni slog gradi iz izkušnje realističnega in abstraktnega slikarstva. Njegove podobe pejsažev, mestnih vedut, tihožitij in figuralne kompozicije imajo skupni imenovalec v risarski in geometrijski razčlenjenosti slikarske ploskve, kar ustvarja občutek strukture, ki navidezno odstopa od podlage. Strukture, ki nemalokrat prestopajo meje med naslikanim in reliefnim, pa že vrsto let ustvarja priznani likovni pedagog, slikar in grafik Luka Popič. Kljub svoji predanosti uspešnemu pedagoškemu delu, se umetnik z vsakim novim delom izkaže za mojstra obvladovanja njemu lastne tehnike, s katero ustvarja svoje 'grafične' slike. V barvnem pomenu ostaja zvest svoji zemeljsko rjavi in njenim odtenkom, v katere posega ostro, pa vendar na prefinjen način. Z grafičnimi prijemi tako ustvarja prepoznavne, geometrijskim likom priličene zarise. Oto Vogrin, magister in profesor likovne umetnosti, se odraža v delih, kjer dominirata barva in črta-linija. Med njima ni kompromisa, pač pa vsaka zase zasedata svoj položaj in s tem ustvarjata ornamentalne kontraste, ki dajejo slikam ritem in uglašenost. Na tokrat razstavljenem delu, ki posnema podobo t.i. QR kode, se avtor približa aktualnemu svetu digitalizacije in hkrati ostaja zvest lastni ornamentalni simboliki. Vinko Prislan, ki se slikarstvu posveča šele dobrih sedem let, je dokaz, da je nezavedna volja do umetniškega ustvarjanja močnejša od tiste razumske. Preizkusil se je že v pestri motiviki, od portretov, krajine, do vedut, ki pa so pogostejši motiv v zadnjih letih. Ta motiv je upodobil tudi na razstavljenem delu, kjer se avtor navidezno oddalji od vedute, ki jo podaja šele v sekundarnem planu, v ospredje pa postavi preplet toplih barvnih akcentov, ki osrednji motiv zaradi tega še bolj poudarijo. V razstavljenem delu poljsko-slovenske umetnice Irene Gyati Horvat bi izpostavila predvsem tehnično plat, saj znotraj abstrahirane motivike odraža njen temperament, ki je s prelivajočimi se odtenki zelo blizu akcijskemu slikarstvu. Veseli me, da ženski pol med udeleženci kolonije zastopata tudi predstavnici mlajše generacije slovenskih umetnic, domačinki Katja Felle in Maruša Aberšek. Obe že na samem začetku svojih umetniških poti do svojega dela pristopata zelo odločno in suvereno. Akademska slikarka Katja Felle, ki je ena od članic umetniške skupine 3kolektiv (z Mašo Gala in Evo Kastelic), se tudi v svojih delih odraža z družbeno angažirano vsebino in gotovo prinaša neko svežino na slovensko umetniško sceno. Izrazna umetnost je vendarle vedno odraz družbenih stanj in takšna so tudi Katjina dela, ki aktualno socialno problematiko uspešno sooča s tehnično, na vsebinsko dodelanem slikovnem polju. Tudi likovna pedagoginja Maruša Aberšek s svojim delom odraža zanimanje za tehnično zahtevne prvine in izpopolnjevanje le-teh. Ujeta v ekspresionističnem vrtinčenju pastoznih nanosov se zdi njena motivika postranska zadeva, pa vendar lahko le z ubrano harmonijo obeh, gledalčevo oko zazna obrise figuralike znotraj abstrahirane celote. Obema umetnicama želim uspešno in samoniklo nadaljnjo ustvarjalno pot, kakršno je pred leti zastavila ena najzvestejših slikark med domačinkami, ga. Stanislava Lušnic Arsovska. Kljub temu da ostaja zvesta svoji prepoznavni motiviki, tihožitju z maki, se je v svoji dolgoletni ustvarjalni periodki preizkusila v plejadi motivov in pri tem vseskozi ostala zvesta svojemu kraju in njegovi okolici. Zvesta udeleženka Tisnikarjeve kolonije je predvsem po smrti Jožeta Tisnikarja postala tudi donatorka svojih umetniških del v počastitev zmagovalca na tradicionalnem memorialnem gozdnem teku. Da tokratne likovne kolonije niso zgolj slikarske, čeprav so v prvi vrsti posvečene Jožetu in njegovim slikam, odražajo zadnji trije udeleženci kolonije, ki so se s svojimi deli Jožetu Tisnikarju še posebej poklonili. Albert Mesner je oblikovalec gline, ki je v okviru društvenega programa izvedel tečaj stare japonske tehnike obdelave gline z linijami, ki dajejo vtis razpokanja na površini. Gre za tehniko raku, katere skrivnost je tako v materialu, torej šamotirani glini, kakor tudi v njeni obdelavi. Ravno ta pa je avtorju omogočila, da se je približal
t.i. Tisnikarjevi zeleni, in sicer z ustrezno obdelavo glazure z bakrovim oksidom. Krokar kot prepoznaven osrednji protagonist Tisnikarjevih del, kljub svojemu preperelemu telesu, samoniklo in neprizadeto zre v nas, kar odlično uprizarja Tisnikarjevo umetniško veličino in nesmrtnost njegovih del. Dela treh avtorjev, ki jih z namenom omenjam v tem epilogu, bi lahko popolnoma opravičeno predstavili kot hommage Tisnikarju, torej v spomin na našega velikega rojaka, ki je tako samoniklo začrtal in izpeljal svojo ustvarjalno pot. Temu krokarju se pridružuje tudi tisti na platnu slikarja, grafika in pedagoga Zorana Ogrinca. Znotraj tehnike, ki je kot vedno mojstrsko dodelana, je prezenca krokarja skoraj sekundarna, gotovo namerno prikrita. To je značilno tudi za siceršnjo figuraliko na Ogrinčevih delih, ki je tako arhetipsko obravnavana. S krokarjevo detajlno postavo nas osredotoči na njegovo oko, ki kot simbol nadnaravnega, božjega, torej s svojim simbolnim večnim pogledom, bdi nad vsemi nami. Celoto obroblja z večpomensko rdečo barvo, ki se je vse pogosteje znašla tudi na poslednjih Tisnikarjevih delih, ki jih je ustvaril pred 15 leti v čast svoje retrospektive, ki je bila tudi poslednja razstava s prezenco avtorja. Zoran Ogrinc je tudi idejni avtor zasnove obeležja v spomin Jožetu Tisnikarju, ki je nastalo pod rokami Robija Juraka, oblikovalca, predvsem pa kiparja po srcu, ki ustvarja v lesu, kamnu in keramiki, predvsem pa mu je blizu kovina. Med njegovimi motivi je veliko domišljijskih in skeletnih rib ter drugih panonskih bitij, vse do štorkelj, privlačita ga tudi figuralika in portreti.
Aleksandra Čas