Metka Erzar
Metka Erzar se je rodila leta 1974 v Ljubljani. Leta 1999 je diplomirala na likovni akademiji v Benetkah pri profesorju Gaetanu Mainentiju, ki jo je spoznal predvsem z različnimi materiali in njihovimi uporabnimi možnostmi. Od leta 2000 je članica Društva likovnih umetnikov severne Primorske, od leta 2002 pa tudi Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Razstavlja doma in v tujini. Živi in dela v Ozeljanu.
Življenjsko okolje Metke Erzar je izredno mirno, urejeno in harmonično. Njena hiša na robu vasi je zunaj dnevnega vrveža; daleč naokoli je slišati le ptice, ko te utihnejo, pa samo še tišino. Táko, kakršne v urbanih okoljih že dolgo ne poznamo več in jo zato tudi takoj zaznamo.
Metka Erzar pri svojem delu najraje izbira med tako imenovanimi revnimi materiali. “Takimi, ki še nosijo v sebi duha svojih lastnikov, ali pa vsaj spomin nanje,” pravi. Trganje starih rjuh in sestavljanje delov v novo celoto je nekaj, ob čemer na svojevrsten način podoživlja tudi spomine iz svojega otroštva: na svojo prvo sestavljenko, deklico na gugalnici, svoj prvi (in edini) gobelin, ribiča z ribiško palico, in kasneje mozaike iz študentskih let; vedno znova v iskanju nove harmonije iz razdrobljenih delčkov druge, že davno uničene celote. Podobno kot to počne v življenju, ko skuša povezati drobce vseh tistih usod, vzgojiteljice, kuharice in celo psihiatrinje, ki jih je kot otrok sanjala zase, a jih zaradi neponovljivosti življenja nikoli ne bo mogla v celoti izživeti.
Vir: Primorske novice
Metka Erzar se je rodila leta 1974 v Ljubljani. Leta 1999 je diplomirala na likovni akademiji v Benetkah pri profesorju Gaetanu Mainentiju, ki jo je spoznal predvsem z različnimi materiali in njihovimi uporabnimi možnostmi. Od leta 2000 je članica Društva likovnih umetnikov severne Primorske, od leta 2002 pa tudi Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Razstavlja doma in v tujini. Živi in dela v Ozeljanu.
Življenjsko okolje Metke Erzar je izredno mirno, urejeno in harmonično. Njena hiša na robu vasi je zunaj dnevnega vrveža; daleč naokoli je slišati le ptice, ko te utihnejo, pa samo še tišino. Táko, kakršne v urbanih okoljih že dolgo ne poznamo več in jo zato tudi takoj zaznamo.
Metka Erzar pri svojem delu najraje izbira med tako imenovanimi revnimi materiali. “Takimi, ki še nosijo v sebi duha svojih lastnikov, ali pa vsaj spomin nanje,” pravi. Trganje starih rjuh in sestavljanje delov v novo celoto je nekaj, ob čemer na svojevrsten način podoživlja tudi spomine iz svojega otroštva: na svojo prvo sestavljenko, deklico na gugalnici, svoj prvi (in edini) gobelin, ribiča z ribiško palico, in kasneje mozaike iz študentskih let; vedno znova v iskanju nove harmonije iz razdrobljenih delčkov druge, že davno uničene celote. Podobno kot to počne v življenju, ko skuša povezati drobce vseh tistih usod, vzgojiteljice, kuharice in celo psihiatrinje, ki jih je kot otrok sanjala zase, a jih zaradi neponovljivosti življenja nikoli ne bo mogla v celoti izživeti.
Vir: Primorske novice
