Luka Popič
Rojen leta 1956 v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Živi in dela v Podgorju pri Slovenj Gradcu.
Za ustvarjanje Luke Popiča je značilno nenehno iskanje novih izraznih možnosti ter zavestno izogibanje motivom in načinom, ki bi ga lahko zapeljali v zaprti sistem vase zagledane slikarske manire. Pred dvema desetletjema, ko se je prvikrat ambiciozneje predstavil likovnemu občinstvu, je bil izrazit figuralik, da bi se v nadaljnjem umetniškem razvoju temu odpovedal in se prepustil eksperimentiranju in iskanju neposrednega likovnega nagovora, ki njega samega kot ustvarjalca in nas kot gledalca skuša očarati in prepričati z neposredno, včasih celo surovo močjo elementarne vizualne energije.
Na njegovih slikah odtlej ni najti nobene pripovedi, nikakršne zgodbe. Podobe so zgolj likovne senzacije, ki jih v prvi vrsti podčrtuje skoraj čutno otipljiva materialnost slikarskega nanosa. Robato zavrtinčena v nikoli dokončano igro svetlobe in sence suvereno obvladuje celotno površino platna. Poudarjena snovnost slikarske materije je okrepljena še z uporabo različnih neslikarskih materialov in gradiv, ki reliefno vzvalovijo slikovno površino. Nasičeno globino črnih in nič manj lahkotno opno belih slik brazdajo in razjedajo brezštevilne vreznine in brazgotine ter informelsko razprte amebaste strukture, ki dihajo v uravnoteženih kompozicijah, ko jim ne moremo nič kaj več dodati in sploh ničesar odvzeti. Kažejo nam tisto, kar vsak od nas sluti, kadar se prepusti preprostemu nagovoru oblik najbolj vsakdanjih predmetov. Razkrivajo nam ono, kar velikokrat ne moremo videti niti pokazati, a je kljub temu pritajeno prisotno povsod okoli nas. Slikarstvo, kakršno je Popičevo, nas nagovarja s skopim likovnim vizualnim jezikom, kar je gotovo najtežje, a obenem najbolj tenkočutno.
Vir: Koroška galerija likovnih umetnosti
Rojen leta 1956 v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Živi in dela v Podgorju pri Slovenj Gradcu.
Za ustvarjanje Luke Popiča je značilno nenehno iskanje novih izraznih možnosti ter zavestno izogibanje motivom in načinom, ki bi ga lahko zapeljali v zaprti sistem vase zagledane slikarske manire. Pred dvema desetletjema, ko se je prvikrat ambiciozneje predstavil likovnemu občinstvu, je bil izrazit figuralik, da bi se v nadaljnjem umetniškem razvoju temu odpovedal in se prepustil eksperimentiranju in iskanju neposrednega likovnega nagovora, ki njega samega kot ustvarjalca in nas kot gledalca skuša očarati in prepričati z neposredno, včasih celo surovo močjo elementarne vizualne energije.
Na njegovih slikah odtlej ni najti nobene pripovedi, nikakršne zgodbe. Podobe so zgolj likovne senzacije, ki jih v prvi vrsti podčrtuje skoraj čutno otipljiva materialnost slikarskega nanosa. Robato zavrtinčena v nikoli dokončano igro svetlobe in sence suvereno obvladuje celotno površino platna. Poudarjena snovnost slikarske materije je okrepljena še z uporabo različnih neslikarskih materialov in gradiv, ki reliefno vzvalovijo slikovno površino. Nasičeno globino črnih in nič manj lahkotno opno belih slik brazdajo in razjedajo brezštevilne vreznine in brazgotine ter informelsko razprte amebaste strukture, ki dihajo v uravnoteženih kompozicijah, ko jim ne moremo nič kaj več dodati in sploh ničesar odvzeti. Kažejo nam tisto, kar vsak od nas sluti, kadar se prepusti preprostemu nagovoru oblik najbolj vsakdanjih predmetov. Razkrivajo nam ono, kar velikokrat ne moremo videti niti pokazati, a je kljub temu pritajeno prisotno povsod okoli nas. Slikarstvo, kakršno je Popičevo, nas nagovarja s skopim likovnim vizualnim jezikom, kar je gotovo najtežje, a obenem najbolj tenkočutno.
Vir: Koroška galerija likovnih umetnosti
