Jože Tisnikar Biografija

Jože Tisnikar se je rodil 26. februarja 1928 ob vznožju Pohorja v vasi Mislinja. Imel je težko otroštvo, osnovno šolo pa je zapusti že po štirih letih. Ko je nastopila očetova smrt je moral zasesti njegovo delovno mesto v tovarni lepenk, kjer je delal dokler ga niso vpoklicali v vojsko. V Pirotu na jugu Srbije je v vojski preživel polni dve leti na bolniškem oddelku kjer je imel tudi prvi stik z mrtvimi. Po končanem služenju, se je vrnil v domačo vas in jo kmalu zapustil. Preselil se je v Slovenj Gradec in se zaposlil v tamkajšnji bolnišnici, kjer je opravljal pretežno fizična dela s pacienti. Po dveh letih dela na oddelku, pa so v bolnici odprli prosekturo v kateri so nato zaposlili njega. Tam je delal do svoje upokojitve leta 1983. Umrl je 30. oktobra 1998 v prometni nesreči, kmalu po julijski otvoritvi velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu.



Od leta 1958 do 1998 je več kot stokrat samostojno razstavljal doma in v tujini ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah.

Tisnikar je upodabljal minljivost človeškega življenja. Njegove slike so dolgo časa vzbujale nelagodje in grozo v očeh nepoznavalcev umetnosti, toda s spreminjajočim se družbenim in ekonomskim načinom življenja si razumevanje slikarjeve povezave življenja in smrti danes marsikdo razlaga drugače. Tisnikarjeve slike so preproste in so odraz sveta preprostih ljudi. Ta je nekaj samoumevnega in realnega, le da je Tisnikar vanj umestil življenje in smrt z roko v roki.

Tisnikar je upodabljal ljudi na meji tega sveta, svoj umetniški navdih pa je črpal iz svojega življenjskega in delovnega okolja. Ko je združil vse svoje umetniške ideje in svoja življenjska videnja, so nastale umetnine, ki na poseben način izražajo okolje, ki mu je omogočalo ustvarjati. Velik pomen za nastanek njegovih umetnin ima tudi način življenja na Koroškem, kjer je umetnik začutil prehajanje iz stare v moderno družbo.

Tisnikar je bil slikar samouk. Leta 1955 je naslikal prvo sliko iz bolnišničnega okolja z naslovom Obdukcija. Primarij dr. Stane Strnad je v Tisnikarjevih slikah prepoznal elementarnost in slikarjev izjemen ustvarjalni potencial, zato je nanj opozoril prijatelja, akademskega slikarja Karla Pečka. Pod njegovim mentorstvom je postal Tisnikar samozavestnejši. Kljub temu pa so sledila dolga leta dvomov, kajti potrditev in družbeno priznanje sta prišla šele mnogo kasneje. Pečko, kasneje uveljavljen galerist, je začel organizirati likovne razstave, ki so v Slovenj Gradec privabile domače in tuje likovne umetnike in vzpostavile dialog s sodobno likovno tvornostjo, ki je omogočala domačim umetnikom kritično primerjavo med lastnim ustvarjanjem in dosežki mednarodno uveljavljenih umetnikov. Tudi za Tisnikarja, ki se ni šolal na likovni akademiji - likovno umetnost je lahko spoznaval le po reprodukcijah in ob obiskih mestnega župnika Jakoba Sokliča in njegovega muzeja ter ob bogato likovno opremljenih cerkvah v Slovenj Gradcu in njegovi okolici - je bilo razgibano likovno utripanje v mestu več kot spodbudno. Začenjal je sicer s kopiranjem del starih mojstrov, s tem pa ni zadovoljil svojih ustvarjalnih želja, saj je nosil v sebi povsem drugačno duhovno substanco, ki je že zelo zgodaj vodila njegovo metjejsko spretnost risanja in slikanja v povsem samosvoj oblikovni in kasneje tudi barvni register. Tudi če bi po običajnih poteh poskušal doseči formalno izobrazbo na likovni akademiji ali pa ustvarjati na način mnogih ljubiteljskih slikarjev, kar bi bilo za malomestno okolje veliko bolj sprejemljivo, je bil Tisnikar že v svojih začetkih prepoznaven po svojevrstnem načinu slikanja. Njegovo tragično občutenje življenja, ki je vzklilo v bolnišniški prosekturi, pred tem pa padlo na plodna tla specifičnega okolja, kjer je odraščal, je postalo povod za primarno likovno izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, kamor se je zatekal v trenutkih krize, vendar ne v smislu terapevtskega učinka. Bolj gre za nezavedno metafizično dojemanje minevanja, ki je postalo njegova osebna mitologija. Ugodna kulturna klima Slovenj Gradca je le pomagala Tisnikarju stopiti na likovno prizorišče, pa tudi usodno dejstvo, da se je leta 1951 zaposlil v prosekturi kot obdukcijski pomočnik. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo v svet omame. Sledili so trenutki katarze, nabiti s spoznanji in energijo, moral se je izpovedati. Risal je in slikal. Oblike so kar vrele iz njega, zato je sprva zgolj risal; barva se je artikulirala šele kasneje. Spontano je začela prevladovati motivika iz okolja, ki se ga je tako močno dotaknilo in mu spremenilo življenje.

speci-tisnikar
Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Njegove umetnine so polne ekspresivnih in eksistencialističnih vsebin. Ustvarjal je risbe in slike v različnih tehnikah, posebej v tehniki enkavstike.

Umrl je leta 1998 v prometni nesreči, kmalu po julijski otvoritvi velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu. Pred galerijo so mu po smrti postavili spomenik, ki je delo Mirsada Begića.

Danes je nesporno, da je Tisnikar eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v bližino eksistencialno izraznih umetnikov, za katere se je uveljavil termin »temni modernizem«. Vendar pa so slovenski umetniki, ki jim je Tisnikar dovolj blizu (Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Zoran Mušič, med mlajšimi pa zlasti Zdenko Huzjan), vsak zase tako posebni, Tisnikar pa s svojo življenjsko izkušnjo tako samosvoj, da nam primerjave le potrjujejo njihovo neprimerljivost.

Viri in literatura:
http://spletna-galerija.net
Jože Tisnikar: dela v zbirki Koroške galerije likovnih umetnosti, Slovenj Gradec: Koroška galerija likovnih umetnosti, 2008 ([Velenje : Eurograf])